SELFNESS

SELFNESS

ali  SEM JAZ RES (ŠE) JAZ?

Selfness (po slovensko selfnes) so poimenovali kulturo samospreminjanja, ki sloni na pozitivnem mišljenju, samoiskanju, samoozaveščanju, samomotiviranju. Začetek selfnesa je bil to pojem osebnostne rasti in ozaveščanja o čustveni inteligenci.

Življenje danes od nas zahteva hiter tempo. Obremenjeni z delom in načrti za prihodnost spreminjamo delovnik, ki traja od zgodnjega jutra do poznih popoldanskih ur, lahko tudi do večera in včasih tudi čez noč. Zmanjkuje nam časa, ki bi ga radi posvetili sebi, svojim neuresničenim sanjam in dejavnostim, ki bi nam pomagale k odmiku od stresnega življenja, zaradi tega trpi kakovost življenja, ki se iz dneva v dan zmanjšuje. S kakovostjo življenja pa je mišljeno, da več ne čutimo sami sebe. Česa si želimo, po čem hrepenimo, kaj nas dela srečne? Nekje na poti, do ciljev, ki nam jih je postavila družba smo to pozabili. Selfnes pa nas želi pripeljati nazaj k sebi (back to myself).

Le tako lahko ojačamo kakovost medsebojnih odnosov, da ne bomo vedno bolj odtujeni sebi in drugim, saj tak način življenja načenja človekovo osebnost, zlasti duhovno področje. Zmanjša se sposobnost doživljanja, stika s samim sabo, dovoliti si čutiti tudi tisto, kar ni pričakovano, želeno, moderno … Pomembno je se naučiti vrednotenja in iskanja smisla v stvareh skozi naše oči, ne dužbe, prijateljev ali družine. To lahko privede do neravnotežja med posameznikom in okoljem. Pogosto se to kaže najprej kot globoka otopelosti na pozitivne in negativne dogodke v življenju, saj se z njimi ne moremo povezati, saj dejansko ni del nas, ne izhaja iz nas in posledično se kot protiutež vse pogosteje pojavlja potreba po močnih dražljajih, da začutimo, da smo dejansko še živi.

Izhajamo iz sebe

Selfnes je najnovejša oblika osebne rasti, kjer posameznik v celoti prevzema odgovornost za lastno počutje. Torej v ospredje postavlja človeka, njegovo ugodje, zdravje in nenazadnje srečo. Pravzaprav gre za življenjski stil, kjer se stremi k iskanju nam lastnih in edinstvenih želja, pogledov na življenje in najglobjih hotenj. Le ta pa se posledično rezultira v spoznanju, da nam to prinese notranji mir, zadovoljstvo in ohranjanje psihofizičnega zdravja. Vse to se odvija na način, da v nobnem trenutku ne omejuje posameznika pri njegovme razvoju, pač pa ga podpira v njehovih iskanjih.

Selfnes celostno obravnava človeka kot posameznika. Zanj je značilen počasen, a vztrajen proces v želji vzpostavitve dolgoročnega ravnovesja med dušo in telesom ne glede na situacije in okoliščine, ki se skozi življenje pojavijo. Torej selfnes predstavlja pomoč pri manageranju stresa in vsakodnevnih fizičnih, čustvenih, socilanih in dušenih obremenitev sodobnega življenja. Pomaga pri razumevanju pojava slabih navad ter postopnega navajanja na življenje brez teh. Selfnes stremi k kostantnemu ohranjanju vitalnosti skozi aktivno življenje, poudarja pomen sproščanja in posledično ozaveščanje lastnega telesa.

Verjamem, da je del selfnesa tudi razvajanje, posvečanje samemu sebi še posebej pa samonagrajevanje, še posebej ob doseganju postavljenih ciljev. Saj s tem ozavestimo lastne dosežke, jih pokažemu okolici in si tako gradimo zdravo samozavest. Tako lahko posameznik uspešno skupaj s socilnim okoljem, ki ga obdaja in mu je lahko tudi v veliko podporo stopi na pot samouresničitve. Do takrat pa pišimo dnevnik hvaležnosti, da ozavestimo kaj nam dejansko veliko pomeni, kaj nas dela srečne, z namenom da se ponovno spoznamo kdo smo. Tudi zato, da ga lahko v trenutkih dvoma vase ali svoje delo primemo v roke in ga preberemo, začutimo lastno moč in željo slediti lastnim ciljem ter se tako ne ustavljamo po nepotrebnem. Predvsem mislim s tem to, da nismo sami sebi nasprotnik, vendar smo ves čas jasno vsmerjeni v lasten cilj, ki ga čutimo, razumemo in želimo s celotno svojo bitjo.  Le na ta način bomo srečni ko pridemo na cilj ne glede na to, kako bo naš dosežek vrednotila okolica.

Pomirjeni sami s sebojZinka Kosec

Selfnes pomeni, da človek sprejema pravico in tudi odgovornost, da sam odloča o sebi na vseh ravneh in se najbolj posveča tistim, ki se mu zdijo (v tistem trenutku) najbolj pomembne. Kako dolgoročne, obsežne in realne cilje si postavlja in kako močno deluje v skladu z njimi pa je odvisno od posameznikove zrelosti. Ta žal ali na srečo ni vedno premosorazmerna z njegovo starostjo. Zelo pogosto pa je odvisna od tega, ali smo prejšnje delovanje vzeli kot učne ure ali kot poraze in zmage. Posameznik s svojo individualnosto in aktivnosto v odnosu do oblikovanja in uporavljanja svojih miselnih vzorcev, čustvovanja, navad in življenjskih usmerjanj določa kako hitro in kako natačno bo uresničil svoje želene cilje. Selfnes kot tehnika samospoznavanja in  samospreminjanja v osnovi sloni na pozitivnem mišljenju, samoiskanju, samoosveščanju in samomotiviranju. Njegovi začetki segajo v devetdeseta leta, ko so se pričeli izvajati seminarji, delavnice in druge oblike usposabljanj za osebnostno rast in razvoj čustvene inteligence.

Posamzenika, ki sledi tej ideologiji lahko prepoznamo kot individualno usmerjeno in aktivno naravnano osebo, ki ves čas ozavešča, razume in ustrezno s cilji upravlja svoje misli, delovanje, življenjske navade, okolje in vire informacij. Tako ohranjajo in krepijo njegovo telesno, duševno, duhovno zdravje in dobro počutje, da ga le to podpira na poti samouresničevanja. Preprosto povedano selfnes pomeni skrb zase in za svoje dobro počutje. Čeprav morda zveni egoistično ali celo narcisistično, je po teoriji selfnesa prav, da človek najprej poskrbi za svoje samouresničenje in tako lahko resnično da tudi družini, organizaciji v kateri dela in družbi največ, saj s tem da najboljši »izvod« samega sebe.

Žal vsi poznamo preveč zgodb, ko si starši želijo »samo najboljše« za svojega otroka. Vendar je to »najboljše« bilo determinirano, še predno se je ta otrok rodil. Ali po drugi strani, da težko sprejemamo uspehe drugih, posebej na določenih področjih, na katerih smo mi bili »enkrat zelo dobri« vendar nismo imeli ustreznih pogojev, vrstniki nas niso sprejeli in tako dalje. Selfnes nas uči, da gremo do konca v svojih željah in ciljih. Jih doživimo v polnosti, lahko tudi skozi poraze, se spoznamo in ugotovimo kje smo in kdo smo. Do te mere, da se s tem pomirimo in gremo nato lahko usmerjeno naprej in nam misel na to ne pušča čustvenih ali duševnih bolečin. Daje nam le moč in širino izkušnje, ki smo jo doživeli.

 

ZAKAJ JE TO POMEMBNO?

Zato, ker je življene prekratko, da bi ga živeli za druge, pa tudi če ga boste, verjemite da to ne bo iskreno in zares cenjeno. Nabolj boste zadovoljni v sebi, ko boste iz sebe potegnili najboljše možno in bili dobolj pogumni, da to pokažete svetu. Ker boste vedeli, da je to pristno, da ste to vi, takrat boste ugotovili, da je to že zmaga. Vse ostalo je le še stvar interpretacije in interpreta, torej nekoga drugega. Zato naj vas ne dotaknejo preveč ne kritike ne hvale, ker to je že njihova zgodba. Saj veste, človek, ki govori o drugih – s tem največ pove o sebi.

Noben zares velik človek v zgodovini človeštva ni bil kopija nekoga drugega pred njim, ki je izjemen. Ker Leonardo DaVinci bi bil zelo povprečen Albert Einstein in obratno. Vsi so bili prvi na svojem področju, vsi so verjeli svoje v sposobnosti in v svoje delovanje, vase. Vsi so bili s celo dušo in telesom v stvareh, ki so jih počeli. Pa jim ni nihče povedal za selfnes… vam pa smo. Če vi ne boste vi, kdo pa bo? Lahko rečemo, da boste človeštvo prikrajšali za to osebnosti. Torej vzemite življenje v svoje roke. To ste v največji meri dolžni samemu sebi!